Sem Lili Knafelc.

Moje življenje ni bilo lahko – a bilo je popolno za to, da me je prebudilo.

Odraščala sem v preprosti delavski družini. Oba starša sta delala v proizvodnem podjetju in globoko verjela, da si ne moreta ustvariti več. Ta prepričanja so postala tudi moja. Tudi jaz sem verjela, da življenje zahteva trpljenje in nenehen boj ter da se moram zadovoljiti z malo.

Če sem si kot najstnica želela kaj privoščiti, sem med počitnicami delala – pekla pice, pomivala posodo ter v lokalih stregla hrano in pijačo. Nikoli ne bom pozabila vikendov, ko sem se ob dveh zjutraj s kolesom vozila mimo pokopališča z bara, kjer sem opitim in okajenim moškim stregla pijačo. Zase nisem želela takega življenja.

Ko sem bila stara 16 let, sem si v proizvodnem podjetju, kjer sta delala moja starša, tako hudo poškodovala roko, da sem skoraj ostala brez dveh prstov na desni roki. Telo mi je že takrat govorilo: »To ni tvoja pot.«

Doma je bil hladilnik večkrat prazen. Nismo imeli veliko. Ko sem si kdaj v trgovini zaželela Bazooka žvečilni, je oče takoj zagodrnjal, da nima denarja. Ni bilo lahko. Tudi doma nismo imeli dovolj toplo, voda se je do večera večkrat shladila, pogosto me je zeblo in zaradi tega sem zbolevala. Starša sta se zaradi preživetja družine pogosto prepirala. Takšnega življenja si nisem želela. Globoko v sebi sem imela samo en cilj: osvoboditi se tega in uspeti.

Začela sem trdo delati – se učiti, ustvarjati, razmišljati o idejah, kako naj pomagam svetu. Vsa leta osnovne sem bila odlična, z odliko sem nato tudi diplomirala, magistrirala in dobila lepo plačano službo v sistemu. Zdelo se je, da sem dosegla to, kar sem si želela. Takrat pa se še nisem zavedala, kakšno moč imajo moji neozdravljeni občutki. Zaradi strahu, da ne bi znova živela v pomanjkanju, sem veliko delala, pogosto pozno v noč. Za vso ceno sem se gnala za uspehom. Ob tem pa doživljala neiskrene odnose, stres, izkoriščanje, mobing in krivice. Bolelo je. A sem vse potlačila v sebe, da le imam službo. Ko je postajalo vedno bolj hudo, službe nisem upala zapustiti, da moja mlada družina ne bi doživela pomanjkanja, kakršnega sem poznala sama. Vedno bolj sem tonila v težke občutke in izgubljala stik s sabo.

Potem pa je kot strela z jasnega prišla huda diagnoza. Moj svet je zgrmel v prepad. Kot mlada mamica sem komaj začela živeti, in moj konec je bil tik pred vrati. Zdravniki so rekli, da mi je ostalo le še nekaj mesecev življenja. Tiste strašne besede so me šokirale. Moja otroka sta bila premajhna, da bi jaz kar umrla. Ne spomnim se, kdaj me je bilo nazadnje tako strah.

In prav takrat sem se prvič zares srečala s sabo. Izgubila sem strah pred življenjem, pred boleznijo, pred smrtjo – pred svetom. Popolnoma. V tisti tišini onkraj strahu sem vedela: nisem tukaj, da trpim, garam in se izčrpavam do onemoglosti – tukaj sem, da živim v miru in zaupanju v življenje. In vse ostalo pride.

Vedela sem, da me bolezen in finančni padec nista prišla uničiti, ampak prebuditi v novo življenje. Neznana pot, ki sem se je vedno tako zelo bala, se je tokrat izkazala za sveti prehod nazaj k moji resnici. Ozdravela sem, pustila službo v sistemu in si ustvarila svobodo – srčno delo, kjer druge prebujam, da se odločijo za življenje.

Začela sem iz nič, na robu. Ni bilo izgovorov. Želela sem popraviti vse, česar prej nisem znala. Želela sem izkusiti pravo življenje. In uspelo mi je.

Čeprav se mi je svet sesul čez noč, čeprav sem dolga leta doživljala padce, krivice, obrekovanja in laži, sem verjela vase. Čeprav mnogi niso verjeli vame, je življenje verjelo vame. In danes mu odgovarjam z vso hvaležnostjo. Moje življenje ni bilo lahko. Biti na robu življenja, gledati svojega partnerja, otroške oči, polne svetlobe – in vedeti, da lahko ostanejo brez mene.

Hvala sili življenja, da sem se prebudila.

Ustanovila sem center ravnovesja Become love v Slovenskih Konjicah, kjer izvajam svetovanja, sprostitvene izkušnje, meditacije, dogodke, izobraževanja, delavnice in raziskave o delovanju naše zavesti. Danes z ljubeznijo učim druge, kako se iz strahu vrniti v ljubezen, kako svoje razbite dele znova sestaviti v celoto in kako iz preživetja ustvariti življenje polno sreče, miru, zdravja in uspeha.

O svojem življenju sem napisala avtobiografsko knjigo Prebujena v novo življenje, kjer iskreno povem vse – brez olepševanja. Resnično. Odprto. Iz pomanjkanja in bolezni v svobodo in uspeh.

Naj te moja zgodba prebuja. Naj te vodi nazaj v srce. Nazaj v tvojo moč.

Ker pot vase je edina pot do sreče in uspeha.