Odraščala sem v preprosti družini, kjer ni bilo veliko prostora za moje sanje. Že kot deklica sem pogosto nosila občutek, da nisem dovolj. Iskala sem sprejetost, ljubezen in občutek varnosti. Kasneje sem se gnala za uspehom, ker sem verjela, da bom šele takrat vredna in varna. Dolga leta sem živela pod stresom, potiskala sebe na drugo mesto in skušala ustreči vsem okoli sebe.

Navzven je bilo videti, da mi gre dobro. V sebi pa sem vse bolj izgubljala stik s sabo.

Bila sem utrujena, brez prave energije in notranjega veselja, a opozoril svojega telesa nisem jemala resno. Potem me je življenje ustavilo. Hudo sem zbolela. Svet se mi je sesul v trenutku, ko so mi zdravniki povedali, da je bolezen preveč napredovala in da možnosti za ozdravitev več ni. Eden od njih mi je celo rekel: »Žal ste rojeni pod nesrečno zvezdo.« Pred mano je bilo še samo par mesecev življenja, dopolnila pa nisem niti štirideset let. To je bila moja najhujša nočna mora. Zdelo se mi je nepredstavljivo, da bi morala tako zgodaj oditi in za seboj pustiti moža ter svoja majhna otroka.

Moj čas tukaj se zares bliža h koncu? Kar tako čez noč? Temne misli so me povsem prevzele... Takrat še nisem vedela, da me bo prav ta trenutek popeljal v največjo preobrazbo mojega življenja.